Plazemskocelična levkemija (PCL)

Plazemskocelična levkemija (PCL) je redka motnja, ki se pojavlja pri vseh rasah in na vseh geografskih lokacijah. Bolniki lahko kažejo vrsto znakov in simptomov, ki jih pogosto opazimo pri več mielomih. Uporaba novih terapij skuša izboljšati zelo slabo prognozo bolezni in splošno nizko preživetje oceniti.

Kaj je plazemska celična levkemija?

Levkemija plazemskih celic je oblika multiplega mieloma za katero je značilna visoka raven degeneriranih plazemskih celic, ki krožijo v periferni krvi. PCL velja za diskrazijo plazemskih celic, genetsko motnjo, povezano z monoklonskim prekomernim razmnoževanjem malignih plazemskih celic. Na splošno je povezan s celicami, kot so limfociti B, ki izločajo beljakovine ali fragmente mieloma v krvni obtok. Ta nenormalna proizvodnja imunoglobulinov mieloma lahko povzroči hude zdravstvene težave in posledično v skoraj vseh primerih povzroči smrt. Pravzaprav PCL velja za eno najbolj agresivnih diskrazij (1).

Primarni in sekundarni PCL

PCL se lahko pojavi kot primarni ali sekundarni in obstajajo nekatere očitne razlike med patologijami. Primarni PCL se kaže pri bolnikih, ki še niso imeli nobene prejšnje vrste diskrazije. Bolniki kažejo visoke koncentracije klonskih plazemskih celic v obtoku v kostnem mozgu, ki lahko med drugimi simptomi razmnožujejo kosti, anemijo in ledvično insuficienco. Večina bolnikov ima tudi periferne nevropatije in hiperkalciemijo.
Če se PCL pojavi pri bolniku s predhodno manifestacijo multiplega mieloma, se šteje za sekundarno. Zaradi izboljšav velikega števila terapij, ki se uporabljajo za zdravljenje multiplega mieloma, veliko bolnikov živi dovolj dolgo, da razvije sekundarni PCL. V večini primerov sekundarni PCL predstavlja končno fazo bolezni.

Kaj povzroča PCL?

CL povzroča vrsta genetskih nepravilnosti, vključno z izbrisom kromosoma 13 in posledično monosomijo 13. Drugi dogodki, kot so mutacije in translokacije, lahko povzročijo razgrnitev beljakovin kar vodi do sinteze degeneriranih plazemskih celic. Spremembe normalnega delovanja p53, ki deluje kot supresor tumorja, so pogosto našli tudi pri bolnikih s PCL. Večina bolnikov ima tudi mutacije v kromosomu 1.

Obeshrabrujoča prihodnost

Na žalost so tradicionalne diagnostične tehnike, ki se uporabljajo za ugotavljanje, ali se pri bolniku razvija PCL, boleče in invazivne. Aspiracija kostnega mozga, biopsija in citometrija so nekatere najpogosteje uporabljene metode. To pomeni, da je zgodnja diagnoza pogosto zapletena, kar vpliva na učinkovitost terapij, ki se osredotočajo na preobrat ali preprečevanje zapletov organov, da se podaljša preživetje.

Kljub nizki uspešnosti je kemoterapija še vedno pogosto uporabljeno zdravljenje PCL. Vendar so nekateri novi agenti pokazali boljše rezultate. Različni bolniki so bili zdravljeni z zaviralci proteasomov, kot so bortezomib, ki vpliva ali blokira del življenjskega cikla celice in sproži apoptozo. Uporaba imunomodulatorjev se je pokazala kot druga alternativna terapija, vendar je kljub učinkovitosti v kostnem mozgu še vedno vprašljiva. Pri nekaterih bolnikih, zdravljenih s talidomidom, so se izboljšali tudi nekateri znaki in simptomi, povezani z ekstramedularnim stanjem patologije. Poleg tega se je izkazalo, da terapija z matičnimi celicami kostnega mozga podaljša splošno preživetje in se je zato pogosto uporabljala kot sestavna terapija.

Kljub temu je očitno, da dejanske razpoložljive tehnike niso prinesle dovolj bistvenih sprememb, ki bi korenito izboljšale kakovost življenja bolnikov s PCL. Bolezen je težko izkoreniniti. Še vedno ni znano, ali bo bližnja prihodnost prinesla več zadolžitvenih terapij, ki bi lahko izboljšale slabo prognozo za bolnike s to genetsko motnjo.

vir:

1. Fernández de Larrea C, sod. PLAZMA CELIČNA LEUKEMIJA. Izjava o soglasju o diagnostičnih zahtevah, merilih odziva in priporočilih za zdravljenje Mednarodne delovne skupine za mielom (IMWG). Levkemija. Avtorski rokopis; na voljo v PMC 2014, 28. julija. Objavljeno v končni urejeni obliki kot: Levkemija. April 2013; 27 (4): 780–791. Objavljeno na spletu, 2012. novembra 21 doi: [10.1038 / lev.2012.336]
2. Dos Santos VM, sod. Multipli mielom in levkemija sekundarnih plazemskih celic. Rom J Morphol Embryol. 2016; 57 (2 priloga): 837-839.
3. Tiedemann RE, sod. Genetske aberacije in preživetje pri levkemiji plazemskih celic. Levkemija. Avtorski rokopis; na voljo v PMC 2014 16. januar.
   Objavljeno v končno urejeni obliki kot: Levkemija. 2008 maj; 22 (5): 1044–1052. Objavljeno v spletu 2008. januarja 24 doi: [10.1038 / leu.2008.4]
4. Lionetti M, sod. Molekularni spekter mutacij TP53 v diskrazijah plazemskih celic z zaporedjem naslednje generacije: italijanska kohortna študija in pregled literature. Oncotarget. 2016 19. april; 7 (16): 21353–21361. Objavljeno v spletu 2016, 8. februarja. Doi: [10.18632 / oncotarget.7241]
5. Albarracín F, Fonseca R. Plazemska celična levkemija. Blood Rev. Avtorjev rokopis; na voljo v PMC 2014, 30. januar. Objavljeno v končni urejeni obliki kot: Blood Rev. 2011, maj; 25 (3): 107–112. Objavljeno v spletu 2011, 3. februarja. Doi: [10.1016 / j.blre.2011.01.005]
6. Musto P, sod. Učinkovitost in varnost bortezomiba pri bolnikih z levkemijo plazemskih celic. Rak. 2007 1. junij; 109 (11): 2285-90.
7. Sher T, sod. Levkemija plazemskih celic in drugi agresivni maligni tumorji plazemskih celic. Br J Haematol. Avtorski rokopis; na voljo v PMC 2014, 4. junija. Objavljeno v končni urejeni obliki kot: Br J Haematol. 2010 avgust; 150 (4): 418–427. doi: [10.1111 / j.1365-2141.2010.08157.x]
8. Jelinek T, Kryukov F, Rihova L, Hajek R. Plazemskocelična levkemija: od biologije do zdravljenja. Eur J Haematol. 2015, julij; 95 (1): 16-26. doi: 10.1111 / ejh.12533. Epub 2015 16. marec.